Oh, ta bogi Ciper…

Vedno smo gledali Evrovizijo. Spomnim se, da je imel na tem tekmovanju svoje predstavnike tudi Ciper. Ampak, kakor se spomnim, je bil to zame najbolj dolgočasen del. Vedno isto. Ena v lepo dolgo obleko odeta gospa, z balado v angleškem jeziku. Vedno. Boring. Za Ciper nisem verjetno nikoli navijala niti v sanjah. Saj so balade sicer meni okej, ampak, vedno isto?! Ne to ne gre skozi. In ko mi je letos ata namignil, da bi mogoče lahko šla na Ciper, ker bodo ugodne ponudbe zdaj, ko so v krizi, sem si rekla, da neeee, to pa ziher neee. Najbrž je Ciper počez in počez en živi dolgčas. Potem je ata namesto mene malo poizvedoval in me prepričal, da ni vse tako kot se mi vidi na prvi pogled. In res. Kera burna zgodovina! Stalno jih je kdo htel imet. Kar pa mi je najbolj adijo, je to, da jim je leta 1974! Turčija vzela pribl. tretjino otoka in je meni nič, tebi nič, še vedno tako!! Halo?! Kaj nimajo dovolj nafte, da bi se vmešala Amerika? Precej grških Ciprčanov je dobesedno izginilo, in še do danes, halooo, do danes, se ne ve, kaj je s tistimi, ki so izginili v Turčiji. Ej, svašta res. Kaj jaz vem, če bi na Ciper sploh hodla … Plaže so res lepe, ponudba je ugodna. Bom še razmislila, do tačas pa baj baj.