Majhno dekletce v velikem svetu

Vedno sem si želela biti VEEELLLIIIIKAAAAAA. Že od malega sem stopala na prste v upanju, da bom še zrasla. Nič od tega … Vedno sem bila najmanjša. Najmanjša v osnovni šoli, najmanjša v srednji in mislim, da tudi na faksu. Sploh si ne znate predstavljati, kakšen občutek se vzbudi majhnemu človeku, ko vidi manjšega od sebe. V najstniških letih sem videla težavo v svoji višini predvsem v tem, ker so mi bili vedno všeč precej visoki fantje. Bila je celo neka prigoda, na kateri se je razvila debata, češ da če bi fant moral izbirati med dvema dekletoma enako privlačnima na prvi pogled, bi se odločil za višjo. Si lahko mislite, kako sem se počutila?! Bilo je celo obdobje, ko sem na enem izmed tujih kanalov videla, kako so enim zlomili kosti in jih umetno povečali. Muke in agonija, a sem bila takrat prepričana, da je vredno. Moram se zahvaliti – čeprav niti ne vem komu – da sem le prišla k pameti pravočasno. Nato sem spoznala lepotca … Bil je višji od vseh mojih dosedanjih simpatij, povrhu vsega pa je imel še najlepše goste in skodrane lase. ČU-DO-VIT! Od trenutka ko sem ga zagledala, sem potihem sanjarila o njem. Najprej na skrivaj, kasneje sem mu pa to tudi povedala. V nobenem primeru si nisem mislila, da bi se lahko iz tega karkoli razvilo. A dobila sva se prvič, kmalu je sledilo drugo srečanje, tretje, četrto … in čez pol leta sva se skupaj preselila v najemniško stanovanje. Zdaj, po letu in pol skupnega življenja, razmišljava o hiši, nekoč morda celo otrocih. Konec koncev sva stara že dovolj. A za vse bo še čas. Joj, komaj čakam, da me spet objame in poljubi.