Ko bil sem še mali

jezikovni-tecaji-niso-za-meneVčasih nisem maral učenje. Sicer se je to z leti zelo spremenilo vendar včasih ga res nisem maral. Sploh pa nisem maral učenja jezikov. Jezikovni tečaji in podobne bedarije so mi šle konkretno na živce. Zakaj bi človek moral govorit vsaj en tuj jezik sem se vedno spraševal. Verjetno sem bil eden os tistih otrok, ki so ga jezikov učili že v rani mladosti kot je to opisano tukaj. Morda so jezikovni tečaji danes bolj prilagojeni različnim starostnim skupinam vendar jaz sem prepričan, da vedno ni bilo tako. Če bi bilo tako,bi jaz sedaj pisal kako sem se z veseljem učil angleščino in nemščino. Danes na srečo znam oba jezika vendar me nobenega niso naučili v šoli. Angleščino in nemščino sem se v večini naučil sam in sicer doma pred televizijo. Najprej nemščino saj sva z bratom odraščala skupaj z nemškimi tv programi. Bili smo namreč eni od prvih, ki so konec osemdesetih namontirali satelitski krožnik.
Danes pa kot tuj jezik najraje uporabljam angleščino. Nisem se je naučil na jezikovnih tečajih ampak pred televizijo. Bolj natančno ob gledanju poljudno znanstvenih tv oddaj. Imam pa srečo, da je punca profesorica angleščine in mi pomaga pri pravilni izgovarjavi ter bogatenju besednega zaklada. Torej, da sedaj zaključim s tem jezikovni člankom. Če bi šel še enkrat v vrtec bi se zagotovo z večjim veseljem učil vsaj enega tujega jezika.

Ta vnos je bil objavljen v Tuji jeziki, Življenjske zgodbe. Zaznamek za trajno povezavo.